gel-genetska

gel (gel; Gel) je inertna koloidna snov v trdnem stanju. Gel uporabljamo za elektroforetsko ločevanje nukleinskih kislin ali proteinov: Agarozni gel za ločevanje DNK, RNK; poliakrilamidni gel za RNK, proteine; za proteine pa tudi (redkeje) škrobni gel.

gel za ločevanje trakov (strand separation gel; Strangtrennungsgel) je alkalni poliakrilamidni gel za denaturacijo, ki ga uporabljajo za izoliranje enojnega traku DNK v *Maxam-Gilbertovem postopku sekvenciranja DNK.

gel za sekvenciranje (sequencing gel; Gel für Sequenzierung) je dolg, gost poliakrilamidni gel z veliko sposobnostjo ločitve za enojne trakove fragmentov DNK in RNK, ki se medsebojno razlikujejo v pogledu dolžine za en sam nukleotid. Uporabljajo ga pri večini postopkov sekvenciranja (Sangerejev, Maxam-Gilbert postopek in drugi).

gemule (gemmules; Keimchen), glej pangeneza. (Gemula je v mikrobiologiji tudi trpežna celica, ki nastane v vegetativnih glivnih nitkah, kar pa s pojmovanji o pangenezi nima neposredne zveze.)

gen (gene; Gen) je enota za dednost, ki ima v prvotnem smislu določeno mesto ali *lokus v *genomu, odnosno na kromosomu. (Johannsen,1909). Gen ima specifičen vpliv na *fenotip osebka ali organizma; lahko mutira v različne alelne oblike; pride lahko tudi do *rekombinacije med geni. Poznamo tri vrste genov: (1) *strukturne gene, ki se prepišejo v mRNK in prevedejo v polipeptidne verige; (2) gene, ki se prepišejo neposredno v rRNK in tRNK ter (3) *regulacijske gene, ki se ne prepisujejo. Služijo encimom in drugim proteinom za označevanje *razpoznavnih mest za *podvajanje DNK, *restrikcije (razrezovanje), *modifikacije, *rekombinacije, *transkripcije in *DNK popravljanje (reparaturo). Primeri regulacijskih genov so *promotorji, terminatorji, *operator geni, *slabilci (atenuatorji, glej oslabitev) in *pospeševalci (tudi ojačevalci; enhancers). Glede na delovanje so jih poimenovali (Benzer, 1957) *cistroni, to je genetski zapis, ki kodira celotno, dozorelo tRNK, rRNK ali polipeptidno verigo. Cistron obsega regijo na kromosomu, ki vključuje *vodilno (leader) sekvenco, *trailer in vmesne sekvence ali *introne med kodirajočimi sekvencami ali *eksoni. *Muton je najmanjša enota (nukleotid), ki spremenjena spremeni tudi *genetski kod. *Rekon je najmanjša enota, ki lahko opravi rekombinacijo.

genealogija (genealogy; Genealogie) pomeni zbirko podatkov o sorodstvenem poreklu neke skupine ali osebka.

generacijski čas (generation time; Generationszeit). okrajšava T_g, je čas, ki ga potrebuje celica za zaključek ciklusa rasti, odnosno za njeno podvojitev. Pomeni tudi povprečno dobo, potrebno za zamenjavo dveh zaporednih generacij.

genetika (genetics; Genetik) je veda o dedovanju in variiranju lastnosti. Začetek bi lahko pripisali Mendelu (1866) kot utemeljitelju takozvane formalne genetike. Sčasoma se je genetika razvila v več samostojnih disciplin: Citogenetika pričenja z delom Suttona (1903) in Boverija (1905); populacijska genetika z deli Hardyja in Weinberga (1908); evolucijska genetika je področje, ki ga je uvedel Dobzhansky (1937); molekularna genetika pričenja z Averyjem (1944) in biokemična genetika z Beadlejem in Tatumom (1941). Kot objekt uporablja genetika viruse, bakteriofage, rastline, živali in človeka, zato jo včasih delimo tudi po tem kriteriju (genetika virusov, itd.). Predmet proučevanj pa je fenomenologija in fiziologija dedovanja (klasična genetika), kakor tudi narava genetskega materiala; skladiščenje genetskih informacij, replikacije, mutacije, transmisije, rekombinacije in translacije v sistemu, ki genetskemu materialu omogoča posredovanje pri metabolizmu (molekularna genetika). Populacijska genetika z matematičnimi izrazi opisuje posledice dedovanja na ravni populacij, napoveduje izglede za bodoče generacije, ukvarja se s frekvencami, interakcijami in silnicami, ki spremljajo frekvence genov.

genetika obnašanja (behavior genetics; Verhaltensgenetik) je veja genetike, ki se ukvarja z dedovanjem različnih oblik obnašanja, kot je svatbeno, socialno itd. obnašanje, gnezdenje pri živalih ter inteligenčne in osebnostne lastnosti pri ljudeh. Večina teh lastnosti sodi v genetiko kvantitativnih lastnosti.

genetika somatskih celic (somatic cell genetics; Somazell-Genetik) je genetsko proučevanje nespolnega razmoževanja telesnih celic, uporaba fuzije celic, somatske porazdelitve genov, crossing-overja v somatskih celicah in podobno. Glej somatski crossing over.

genetska avtosterilnost (genetic detasseling; Kreuzungszüchtung autosteriler Pflanzen) je podlaga za selekcijsko metodo križanja sicer samooplodnih rastlin, tudi koruze, ki pa se zaradi neplodnosti peloda ne more oploditi sama.

genetska distanca (genetic distance; genetischer Abstand) je merilo za oddaljenost dveh populacij ali dveh speciesov na podlagi alelnih zamenjav na lokusih, ki so nastale v toku ločene evolucije. Nekateri uporabljajo isti pojem tudi za opisovanje razdalje med lokusoma dveh genov na kromosomu.

genetska facilitacija (genetic facilitation; genetische Facilitation) pomeni povečano sposobnost (fitness) za eno ali več populacij v ločenih področjih, merjeno s sposobnostjo za preživetje, trajanjem razvojne dobe, telesno maso in pod., ki tekmujejo za omejene vire v teh področjih. (Lewontin, 1955).

genetska homeostaza (genetic homeostasis; genetische Homöostasis) pomeni, da teži populacija kot celota za ohranjanjem doseženega *genetskega ravnotežja in se upira proti nenadnim spremembam glede na njeno genetsko sestavo. (Lerner, 1954).

genetska identiteta (genetic identity; genetische Übereinstimmung) je merilo za delež genov, ki so identični v dveh populacijah.

genetska informacija (genetic information; genetische Information) je sporočilo, ki ga vsebuje določeno zaporedje baz nukleotidov v molekuli *nukleinske kisline. Glej ekson; intron.

genetska kolonizacija (genetic colonization; genetische Umpolung) je vnos genetskega materiala iz *parazita v gostitelja, tako da prične gostitelj sintetizirati produkte, ki jih lahko uporablja samo parazit.

genetska korelacija (genetic correlation; genetische Korrelation) pomeni stopnjo povezave med dvema (ali več) variablama, kar je posledica genetskih vzrokov (na pr. *plejotropije, *vezanih genov, spremembe *frekvence genov zaradi selekcije). Z njo posredno lahko merimo tudi verjetnost za identične gene med osebki in govorimo o korelaciji med starši in potomstvom, ki znaša 0,5, med identičnimi dvojčki 1,0, med brati (in sestrami) 0,5, med polbrati (in polsestrami) 0,25, med bratranci (in sestričnami) 0,125 itd.

genetska obremenitev (genetic load; genetische Belastung) je povprečno število letalnih genov na individuum v neki populaciji; lahko pa tudi relativna razlika med povprečno sposobnostjo (fitness) neke populacije in zaželeno sposobnostjo najboljšega genotipa v populaciji.

genetska promiskuiteta (genetic promiscuity; genetische Promiskuität) imenuje Ellis (1982) fenomen, da se določene sekvence DNK lahko transponirajo (izmenjajo) med celičnim jedrom in organelami evkariontov: Med nukleusom in mitohondriji, med kloroplasti in mitohondriji in med kloroplasti in nukleusom.

genetska rekombinacija (genetic recombination; genetische Rekombination) se imenuje spremenjena sestava kromosomov nekega osebka v mejozi, ki zagotavlja, da kromosomi v gametah (jajčecu ali spermiju) ne bodo identični s kromosomi, ki jih je osebek podedoval od enega ali drugega roditelja.

genetska smrt (genetic death; genetischer Tod) pomeni na splošno smrt osebka, ki se ni reproduciral. V populaciji pa pomeni izginotje nekega gena zaradi nadomestitve alela z drugim alelom, kar se lahko dogodi zaradi drugih, neodvisnih ali mutantnih genov. Navadno doživijo genetsko smrt mutantni geni s kratko "perzistenco", ki je tem krajša, čim bolj mutanti zmanjšujejo vitalnost osebka. Povprečna perzistenca recesivnih mutacij pri ljudeh je okrog 40 generacij, kar pomeni 1200 let. (Muller, 1950).

genetska sposobnost (genetic fitness; genetische Eignung) je prispevek določenega genotipa k naslednji generaciji v populaciji v primerjavi s prispevki vseh drugih genotipov v isti populaciji.

genetska varianca (genetic variance; genetische Varianz) je tisti del *fenotipične variance, ki ga pripisujemo genetski raznolikosti za neko lastnost v populaciji. Vzroke za raznolikost opisuje genetska variabilnost, ki jo povzročajo mutacije, genetski tok in hibridizacija. Genetsko varianco lahko razdelimo na prispevek, ki ga dajejo razlike med homozigoti (aditivna varianca); prispevek specifičnih učinkov različnih alelov pri heterozigotih (varianca zaradi dominance) in prispevek, ki ga pripisujemo kombinaciji nehomolognih lokusov (varianca zaradi epistaze ali neaditivna varianca). Genetsko varianco lahko ponazorimo torej s splošno formulo: V_G = V_A + V_D + V_I .